Prispevek prijateljice Andreje 1. del

Standard

JAZ SMEM, JAZ SI UPAM, JAZ ZMOREM

Življenje je zaporedje dogodkov, ki smo jih ustvarili in pritegnili k sebi. Če smo se odločili, da bomo svoje življenje spremenili, moramo stopiti po novi poti. Ko se v sebi zavemo, da resnično želimo spremembe, se moramo zavedati, da problemov ne moremo rešiti na isti stopnji razmišljanja, na kateri je problem nastal. Ista pot nas pripelje vedno do istega cilja. Torej, zamenjati moramo naše razmišljanje in naše delovanje.

Vprašati pa se moramo, ali si resnično želimo sprememb, kajti ozaveščanje naših negativnih prepričanj, popolna iskrenost do sebe, zna biti boleča. Priznati, da živimo v neki iluziji o sebi, to boli. Težko si je priznati, da smo sami odgovorni za vse, kar se nam dogaja. Veliko lažje je obtoževati druge ljudi in okoliščine. Velikokrat je lažje reči »saj jaz bi, pa ne morem, ker …«. Toda za vse, kar se nam dogaja, smo odgovorni sami. V drugih ljudeh prepoznavamo tisto, kar je v nas. Spomnimo se, kolikokrat smo nekomu rekli nekaj, kar ga je prizadelo, mi pa nismo mislili tako. Odreagiral je na način, ko je v njem zavibriralo prepričanje, ki ga je on imel v sebi, mi pa smo se čudili, saj je bilo z naše strani mišljeno drugače.

Naša najbolj destruktivna prepričanja, zaradi katerih stojimo na mestu in se ne moremo premakniti naprej, so obtoževanje, maščevalnost in razsojanje. Odpravimo jih lahko le z odpuščanje in sprejemanjem.

Zavedati se moramo, da vse, kar se nam je zgodilo, so lekcije. Ko nas npr. nekdo prizadene, se počutimo ranjeni, nato jezni in nato jeza prerašča v sovraštvo. To sovraštvo vedno nosimo s seboj, vse gledamo skozi jezo in sovraštvo. S tem pa izgubljamo svojo moč. Temu nekomu dovoljujemo, da obvladuje naše notranje življenje. Prizadeti smo mi, ne on.

Se nadaljuje…