Nasveti Andreje – EGO IN INTUICIJA

Standard

EGO IN INTUICIJA

Ego ni naš sovražnik, lahko bi rekla, da je naš otrok, ki smo ga ustvarili sami, ga vzgajali in mu dajali moč mi sami. Je pa res, da sedaj ugotavljamo, da je to zelo razvajen in trmast otrok, ki nam je »zrasel malo čez glavo«. Vendar svojega otroka ne sovražimo in se ne borimo proti njemu, saj s tem še bolj krepimo njegovo željo po moči in prevladi. Sprejmimo ga brez občutka krivde in ko ga sprejmemo, začne njegova pretirana moč popuščati. Ko ga nežno objamemo, ga razorožimo. Nič ne dosežemo s silo. Če pa prisluhnemo našim občutkom, začutimo in vemo, kateremu vodstvu prisluhniti. Intuicija je blaga, precizna, nikoli, res nikoli ne vzbuja občutka strahu, negotovosti in krivde. To so domena ega. Res pa je, da so to zelo subtilne ravni.

Kadar se na nekaj odzovemo avtomatično, kadar nas pri odločitvah obhajajo razni dvomi in strahovi, smo prav gotovo v oblasti ega, saj nas vodi po že znani, tisočkrat preverjeni poti. Če pa prisluhnemo sebi, naši intuiciji, vso svojo pozornost usmerimo v občutja, takrat točno vemo, kaj je prav in kaj ne. Neprijetni občutki, nekakšna zategnjenost, dvomi, to so jasen dokaz, da smo v oblasti ega. Ko smo umirjeni in prisluhnemo tistemu prvemu impulzu, ki ga začutimo v srcu, to je intuicija. Oprimimo se tega blagega občutja, kajti ko prične delovati naš um, naša zavest, ko začnemo dvomiti, tehtati, analizirati in podobno, smo že v oblasti ega. Je pa vedno naša odločitev, kateremu glasu bomo prisluhnili.

Prispevek Andreje 4.del

Standard

In ne nazadnje je tu še vprašanje ali zmoremo. Seveda, da zmoremo. Pozabimo na to, da je težko, da pa mi tega ne zmoremo. Enoletni otrok ne misli, da je hoditi težko, da tega pa on ne zmore. Poskuša vedno znova, dokler ne uspe. Kakšno zadovoljstvo, kakšno zmagoslavje! V vsakem izmed nas je neverjetna sila, neverjetna moč, ki samo čaka, da jo aktiviramo. Rekli smo že, da je prepričanje, da nekaj ne zmoremo, le naša osebna zaznava tega, kar so nam govorili drugi in kar smo mi vse bolj in bolj verjeli, dokler nismo tega sprejeli kot dejstvo, ki ga vlečemo, obnavljamo in dopolnjujemo celo življenje na raznih področjih. Toda, ali je res tako? Ali nismo vsi shodili, se naučili govoriti, se izšolali, vozimo avto, plavamo, imamo podjetje, uspešno opravljamo svoje delo in še in še, v življenju smo dosegli že marsikaj.

Da si okrepimo svojo samozavest poglejmo, kaj vse smo dosegli, kaj vse smo že zmogli. Vso svojo pozornost usmerimo na dosežke, tudi tiste na prvi pogled majhne in ugotovili bomo, da jih ni malo. Lahko smo ponosni nase, lahko smo samozavestni in predvsem – lahko se cenimo. Seveda se lahko osredotočimo tudi na stvari, ki nam niso uspele, čeprav je vsak poskus le izkušnja, zato je vsak poskus že sam po sebi uspeh. Neuspeh je samo v primeru, da ne storimo nič, da se smilimo sami sebi in na tej točki obstanemo, grenimo življenje sebi in vsem okrog nas. Torej prenehajo dvomiti vase in izkoristimo moč, ki je v nas. Ko se osvobodimo bremena preteklosti, bremena samopomilovanja in samoobtoževanja, takrat zadihamo in zaživimo. Ponovno začutimo moč in v tem občutku si povejmo, da zmoremo. Od tu naprej, pa so nam odprta vsa vrata.

Nasveti Andreje 3. del

Standard

Če želimo živeti srečni in svobodni, se moramo prepustiti, odvezati vozel krča, v katerem živimo. Ne bodimo le neme priče, prenehajmo biti žrtve. Odpor in dvom v preobrazbo je iluzija varnosti tega, kar poznamo, na kar smo že naučeni. Odpreti se moramo novim idejam, bodimo pogumni. Neuspeh ne obstaja. Vsak poskus je določen rezultat.

Dovoljeno nam je, da smo srečni, da smo svobodni. Prav nobene potrebe ni, da bi bili žrtve, da bi trpeli, bili nesrečni. Svoje misli usmerimo v srečo, s tem jo bomo krepili. Nesreča je le odsotnost sreče in če bomo svoje misli usmerjali k sreči, se bo le-ta krepila, nesreča pa izgubljala moč. Star indijanski pregovor pravi, da ima vsak človek v sebi dva volkova: močnejši je tisti, ki ga bolj hraniš.

Imeti pa moramo tudi pogum. Upati se pomeni prepustiti se, osvoboditi se strahov. Prav strahovi so tisti, ki nas najbolj hromijo. Polni smo strahov, tistih majhnih in še več tistih velikih, ki so nekje globoko v podzavesti in nas čustveno hromijo. Čutimo jih kot nekakšen pritisk v prsih in trebuhu. Zelo se izogibamo ozaveščanju teh strahov in jih raje ignoriramo, potiskamo jih vse globlje in globlje. Beremo, gledamo televizijo, nabavimo si hišnega ljubljenčka, ukvarjamo se z marsičem, samo da ne mislimo nanje. Vendar to ne pomaga. Oni so v nas, vse večji, vse globlji. Nikamor se ne moremo skriti pred njimi, na dan skočijo v za nas najbolj neprimernem trenutku. Hipnoza je čudovit način, da se jih znebimo, toda mi sami moramo biti pripravljeni ozavesti jih in jim pustiti, da odidejo. Če ravnamo tako, občutimo neverjetno olajšanje. Zdi se nam, kot da smo iz rok izpustili veliko, težko skalo. Ko uskladimo podzavest in zavest, občutimo tisti čudoviti občutek olajšanja in svobode.