Prispevek Andreje 4.del

Standard

In ne nazadnje je tu še vprašanje ali zmoremo. Seveda, da zmoremo. Pozabimo na to, da je težko, da pa mi tega ne zmoremo. Enoletni otrok ne misli, da je hoditi težko, da tega pa on ne zmore. Poskuša vedno znova, dokler ne uspe. Kakšno zadovoljstvo, kakšno zmagoslavje! V vsakem izmed nas je neverjetna sila, neverjetna moč, ki samo čaka, da jo aktiviramo. Rekli smo že, da je prepričanje, da nekaj ne zmoremo, le naša osebna zaznava tega, kar so nam govorili drugi in kar smo mi vse bolj in bolj verjeli, dokler nismo tega sprejeli kot dejstvo, ki ga vlečemo, obnavljamo in dopolnjujemo celo življenje na raznih področjih. Toda, ali je res tako? Ali nismo vsi shodili, se naučili govoriti, se izšolali, vozimo avto, plavamo, imamo podjetje, uspešno opravljamo svoje delo in še in še, v življenju smo dosegli že marsikaj.

Da si okrepimo svojo samozavest poglejmo, kaj vse smo dosegli, kaj vse smo že zmogli. Vso svojo pozornost usmerimo na dosežke, tudi tiste na prvi pogled majhne in ugotovili bomo, da jih ni malo. Lahko smo ponosni nase, lahko smo samozavestni in predvsem – lahko se cenimo. Seveda se lahko osredotočimo tudi na stvari, ki nam niso uspele, čeprav je vsak poskus le izkušnja, zato je vsak poskus že sam po sebi uspeh. Neuspeh je samo v primeru, da ne storimo nič, da se smilimo sami sebi in na tej točki obstanemo, grenimo življenje sebi in vsem okrog nas. Torej prenehajo dvomiti vase in izkoristimo moč, ki je v nas. Ko se osvobodimo bremena preteklosti, bremena samopomilovanja in samoobtoževanja, takrat zadihamo in zaživimo. Ponovno začutimo moč in v tem občutku si povejmo, da zmoremo. Od tu naprej, pa so nam odprta vsa vrata.