Prispevek prijateljice Andreje 2. del

Standard

Maščevanje se rodi iz obtoževanja v mislih, ki se udejani z maščevanjem. Če nam nekdo stori krivico, zahtevamo zanj kazen, podobno bolečo, kot je bilo za nas njegovo dejanje. Zastrupljamo se z jezo, zato ne moremo svobodno živeti. Tako postanem žrtve te osebe in nas samih.

Razsojanje pomeni gledati ljudi in dogodke skozi sebe, skozi svojo percepcijo. Z našimi sodbami ni mogoče spremeniti nikogar in ničesar, kajti pri obsodbi drugega človeka ne definiramo njega, ampak sebe. Označujejo le to, kaj je in kaj ni všeč nam.

Obtoževanje, maščevanje in obsojanje nam torej jemljejo našo moč. Ko jih iskreno ozavestimo in sprejmemo odločitev, da se jih bomo osvobodili, najprej preidemo na stopnjo tolerance. To je točka, ko pričnemo manj nasilno reagirati na besede in dejanja drugega človeka, zavzeti skušamo točko navidezne nevtralnosti, ob tem pa smo še vedno prepričani, da imamo pravi mi, ne on.

Tej fazi pa sledi odpuščanje in sprejemanje. Odpuščanje pomeni spreminjanje naših napačnih zaznav. Prepoznati moramo lekcije, ki smo jih prejemali. Ko jih ozavestimo, takrat lahko odpustimo. Pri tem ne mislim, da opravičujemo dejanja tistih, ki so nas prizadeli. Ravnali so tako, kot so oni vedeli in znali, to so njihove lekcije in njihova bolečina, s katero morajo živeti. Odpustiti moramo sebi! Z odpuščanjem sebi prevzamemo nazaj svojo moč. Bolečini, grenkobi, jezi, maščevalnosti preprosto dopustimo, da odide. To je odpuščanje. Prenehamo kriviti sebe in druge. Vsak človek je kreacija zase, postavljen na svojo pot, ki jo mora prehoditi sam. Njegovo življenje so njegove lekcije, ne naše. Ko to spoznamo, lahko

druge sprejemamo takšne, kakršni so. Vedno imamo možnost gledati na ljudi in dogodke na dva načina. Vedno imamo možnost izbire. Vsaka stvar, vsak dogodek, vsak človek je nevtralen, dokler mu ni ne pridamo določenega pomena oz. čustva (dober-slab, prijazen-sovražen, lep-grd itd). Mi se odločamo, naša prepričanja so tista, ki dodajo barvo, težo in pomen. Ker pa so naša prepričanja le misel, ki jo kar naprej ponavljamo, lahko pričnemo nov vzorec z novo vibracijo.

Obstajajo tudi razne tehnike, ki nam pomagajo pri spreminjanju globokih prepričanj na podzavestni ravni. Ker pa je sreča stanje duha, moramo tako spremenjeni podzavesti malo pomagati pri naši zavesti, saj so to za nas nove okoliščine. Naša zavest, naš ego se bo spremembam upiral. Če bomo pozabljali na zavest, če ne bomo harmonizirali podzavesti in zavesti, bomo sicer dosegli nekakšno zadovoljstvo, ne bomo pa dosegli sreče, predvsem pa ne svobode. Svoboda je odsotnost vsakršnega odpora. Dokler pa bomo s seboj vlekli preteklost, dokler se ne bomo razbremenili, ne bomo svobodni. Preteklost so le spomini, dobri in slabi, vendar so le spomini in lekcije. Če želimo napredovati, moramo iz preteklosti stopiti v sedanjost. V resnici živimo v tem enem samem trenutku, ne v preteklosti, ne v prihodnosti. Živimo in ustvarjamo le v vsakem posameznem trenutku. Ne prej in ne potem. Da pa lahko prestopimo v ta trenutek, moramo pustiti prtljago preteklosti za seboj. Ko nam stvari ne služijo več, jih zavržemo. Prav gotovo stare čevlje, ponošene obleke, polomljene stole in vso odsluženo kramo, ne spravljamo v kovčke in te kovčke ves čas vlačimo s seboj. Ostanejo nam le spomini nanje in nič več.